PESEM, KI JO POJE MOJE VESLO

Pauline Johnson (Mohawk)
 
Veter z zahoda, pridi iz svojega prerijskega gnezda,
pridi z gora, pridi z zahoda 
Jadro miruje, čolnar prav tako; 
O! veter z zahoda, čakamo te. 
 
Pridi, pridi! 
Kličem te močno,
a me ne uslišiš.
Ziblješ svojo zibelko tam med hribi,
prevzvišen, da bi opazil moje belo jadro.
 
Pospravim jadro, jarbol spustim: 
klicala sem dolgo, a klicanja je konec;
Moje veslo te bo zazibalo v sen. 
O! dremavi veter iz dremavega zahoda, 
spi, spi, 
ob svojem gorskem pobočju 
ali tam, kjer valovijo prerijske trave!
V snu pospravi svoja dremava krila, 
saj mehka je pesem, ki jo poje moje veslo. 
 
Avgust se smeje čez nebo, 
smeje, ko veslamo, veslo, kanu in jaz, 
drsimo, drsimo, 
kjer se dvigajo hribi,
ob bregovih deročega toka. 
 
Reka se vije v svoji skalnati postelji; 
moje veslo si utira pot naprej;
naprej, naprej, 
medtem ko vode vrvijo,
skozi peno kot čez njihove prsi zdrsnemo.

In oh, reka zdaj teče hitreje; 
Vrtinci krožijo nad mojim veslom. 
Obračaj, obračaj!
Kako se brzice vrtinčijo
v mnogih nevarnih tolmunih kipijo!
 
In daleč spredaj brzice bučijo, 
še bolj brusijo svoje robove.
bobnijo, bobnijo 
z mogočnim treskom, 
kipijo, vrtinčijo, se valijo, pljuskajo.

Bodi močno, o, veslo! bodi pogumen, kanu! 
V te neobzirne valove morata.
Sukaj, sukaj.
Na gredlju trepetajočem,
ampak strahu moja moč ne pozna.

Prehiteli smo brzice, daleč spredaj smo! 
Reka zdrsne v svojo tiho posteljo. 
Zibamo se, zibamo, 
ko mehurčki pršijo,
in v zvončkastih napevih odzvenijo. 
 
In zgoraj na hribu, naslonjena na nebo,
jelka poje svojo uspavanko. 
Maha, maha, 
s svojimi smaragdnimi krili,
napihuje pesem, ki jo poje moje veslo.
 
POGANSKA POEZIJA

Katja Šulc po Zitkáli-Šá (Dakota)

ko duh napolni moje prsi,
se rada izgubim med zelenimi hribi,
ali, včasih, občudujem veliko modrino
z napol priprtimi očmi gledam sence oblakov
medtem ko se v moje uho zlivajo sladke, mehke kadence pesmi reke
moje srce in jaz leživa majhna na zemlji
 
iščem ravnice, kjer rastejo divje prerijske rože,
ta ljubka mala bitja umirijo mojo dušo z dišečim dahom
lepa je duhovna esenca, ki jo utelešajo
pustim jih kimati v vetru
postanem, da počijem na skali

rumenoprsi
s svojo kristalno čisto pesmijo,
modro me gleda, ko korakam s svojimi mokasini
poletno nebo napolne s svojo živahno, sladko melodijo

raje imam tavanja v vrtove narave
kjer lahko slišiš glas Velikega duha
v ščebetu ptic
v pljuskih mogočnih voda
v sladkem dihu rož
če to je poganstvo,
potem sem, vsaj sedaj,
poganka
 
ko se noč nežno spušča
na reke, drevesa in polja
ležem na tla pod rože
in se zazibljem v sen
in sanjam o teh lepih krajih
kjer so molitve posejane v zemljo
kjer duh vodi ljudi
kjer znajo prisluhnit rastlinam
 
TA LJUBEZEN ŠE ŽIVI

Buffy Sainte – Marie (Cree)
 
Sedela sem ob bobrovem jezu in gledala, kako raste zima
led je bil trden, v snegu drobne sledi
zdaj je v dolini megla in vse gosi so odšle,
čez luno sem jih videla leteti,
a ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.
 
Nekoč sem gledala, kako poletne rože spreminjajo polja v sonce,
gor in dol po pobočju je teklo poletje
zdaj so polja zamolkla v belini, ob zori je sneg,
jutro pride na drgetajočih krilih,
in ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.
 
V vsakih sanjah vonjam gorečo sladko travo
in v svojem srcu slišim boben
in slišim pevce, ko dvigajo glasove
in vidim zvončkljave plesalke
in ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.

Fancy Dancer pride na sever, obiskat svoje prijatelje
zaljubi se v powwow mestu, saj veste, kako to gre
deklice s perlami in poslikani poniji ti obrnejo življenje na glavo
in potem poješ ‘Ke sakihiten‘ (‘Ljubim te‘)

še in še,
še in še,
še in še.
   
NA VRHU HRIBA

trad. (Lakota)
 
Stala bom na vrhu hriba,
ti mahala s šalom,
pridi, pridi
k meni nazaj, zdaj 
 
POROČNI PLES

trad. (Blackfeet)
 
Tkem svojo rdečo odejo,
tkem svojo modro odejo,
tkem svojo odejo celo življenje,
dokler ne pridem k tebi.
 
Prinesem svojo rdečo odejo,
prinesem svojo modro odejo,
pripovedujeta zgodbo o ženi,
ki ti jo je prodal sivi poglavar.
 
Razgrnem svojo rdečo odejo,
razgrnem svojo modro odejo,
razgrnem svoji odeji čez tvojo posteljo,
zdaj pripadamo tebi.  
 
PESEM ČOKTAVI DEKLICE

Peter Pitchlynn (Choctaw)
 
Gledam na goro,
zrem čez planjave;
rada imam prijatelje okrog sebe,
a spet pogrešam dom!
 
Poslušam njihov glas prijaznosti,
potešijo vsako mojo bolečino;
vem, da me imajo resnično radi –
spet pogrešam dom!
 
Mamin grob je daleč tam,
in tam mora ostati;
očetova skrb je nežna,
spet pogrešam dom!
 
Moje sestre in bratje –
žal! morda je vse zaman
to hrepenenje po ljubih domačih –
spet pogrešam dom!
 
O, peljite me k mojemu ljudstvu,
in pustite, da ostanem tam;
ta drugi svet je čuden, čuden –   
spet pogrešam dom!
 
Dajte mi moj gozd na Zahodu –
goro, potok in planjavo.
Senče trave otroštva –
dajte mi spet moj dom!
 
Svobodni veter prerije,
radosten napev divje ptice,
drevo, ki ga je posadil moj oče –
o, peljite me spet domov!
 
Sonce in rože,
grob moje matere, spet,
dajte mi mojo raso, moje domače –
o, peljite me spet domov!
 
BORU

Jane Jonhston Schoolcraft (Ojibwa)
 
Bor! Bor! goreče vzkliknem,
bor, moj oče! poglejte, kako stoji,
najprej ugledam to drago mi drevo
ko se vračam na svojo staroselsko zemljo.
Bor! Bor! Oh, čudovit prizor!
Bor, večno zelen.
 
Ah, prekrasno drevo! Ah, radosten prizor!
Ki me pozdravi na domačem pragu,
in me kliče, v prijateljskem veselju
v mojo drago svetlo domovino
oh, to je zame srčen prizor,
Bor! Bor! Večno zelen.
 
Niti vsa sijoča drevesa Anglije,
niti irski travniki iz zelenja in svetlobe
niso pol tako ljubi spominu očesa
kot ta draga vrsta severnega neba
oh, to je zame srčen prizor,
Bor! Bor! Večno zelen.
 
SPOMNI SE

Joy Harjo (Muscogee)
 
Spomni se neba, pod katerim si rojen,
spoznaj zgodbo vsake zvezde.
Spomni se lune, vedi, kdo je.
Spomni se rojstva sonca ob zori,
to je najmočnejši trenutek v času.
Spomni se sončnega zahoda
in prehajanja v noč.
Spomni se svojega rojstva, truda svoje matere,
ki ti je dala obliko in dih. Si dokaz
njenega življenja, in življenja njene matere, in njene matere.
Spomni se svojega očeta. Tudi on je tvoje življenje.
Spomni se zemlje, katere koža si:
rdeče zemlje, črne zemlje, rumene zemlje, bele zemlje
rjave zemlje, mi smo zemlja.
Spomni se življenja rastlin, dreves, živali, vsi imajo
svoja plemena, svoje družine, svojo zgodovino. Govori z njimi,
poslušaj jih. So živa poezija.
Spomni se vetra. Spomni se njegovega glasu. Veter pozna
izvor tega vesolja.
Spomni se, da si ti vsi ljudje in da so vsi ljudje ti.
Spomni se, da si ti to vesolje in da je to vesolje ti.
 
Spomni se neba, spomni se zemlje,
Spomni se sonca, spomni se lune.
Spomni se svojega rojstva, in svoje smrti.
Spomni se, spomni.
Spomni se svojega očeta, spomni se svoje matere.
Ti si ta Zemlja, ta Zemlja si ti.  
 
ŽENSKI DEŽ

Laura Tohe (Diné)
 
Ženski dež
pleše z juga
oblačen, hladen in siv
z otrokom dežja v trebuhu
 
ob zori rodi nežno meglico
rože se sklanjajo z mokro podporo
razsvetljenje povsod naokrog  
 
MAVRICA ŽIVLJENJA

Zitkála-Šá (Dakota)
 
Kot drobne kapljice kristalnega dežja
v vsakem življenju pridejo trenutki
da v tihem ritmu izperejo
lupino sebičnosti iznad vsega

In vsako dejanje, nobeno premajhno
porojeno iz čistega sijaja srca
kot zlati žarek pošilja dalje svetlobo
ko se trenutki stekajo v čas

Čez kupolo, Večnost
poleti k mavrici, ki je zrasla razkošna
luč sije iz vsakega plemenitega dejanja
medtem ko se barve pletejo med seboj

Ti utrinki veličastne mavrice
ko se trenutki spajajo z dobrimi dejanji
ki radostijo mnoga utrujena srca
in jih navdihujejo, da iščejo več luči

prevod: Katja Šulc