PESEM, KI JO POJE MOJE VESLO

Pauline Johnson (Mohawk)
 
Veter z zahoda, zavej iz svojega prerijskega gnezda,
zavej z gora, zavej z zahoda 
Jadro miruje, čolnar prav tako; 
O! veter z zahoda, čakamo te. 
 
Zavej, zavej! 
Klicala sem te močno,
a nikoli nisi naredil usluge.
Vladaš tam med hribi,
prevzvišen, da bi opazil moje belo jadro.
 
Pospravim jadro, jarbol spustim: 
klicala sem dolgo, a mojih klicev je konec;
Moje veslo te zaziblje v sen. 
O! dremavi veter dremavega zahoda, 
spi, spi, 
ob svojem gorskem pobočju 
ali tam, kjer prerijske trave valove!
V snu zastri svoja dremava krila, 
saj mehka je pesem, ki jo poje moje veslo. 
 
Avgust se smeje čez nebo, 
smeje, ko veslamo veslo, kanu in jaz, 
drsimo, drsimo, 
kjer se dvigajo pobočja,
ob bregovih toka deročega. 
 
Reka se vali skozi svojo skalno posteljo; 
moje veslo utira pot naprej;
naprej, naprej, 
ko vode vrve,
skozi peno, kot čez prsi zdrsnemo.

In, oh, reka teče tu hitreje; 
Vrtinci krožijo nad mojim lokom. 
Vrti se, vrti!
Kako se brzice vrtinčijo
v nevarnih tolmunih kipe!
 
In daleč spredaj brzice bučijo, 
za vedno svoje robove zbrusijo.
bobnijo, bobnijo, 
z mogočnim treskom, 
kipijo, vrvijo, se valijo, pljuskajo.

Bodi močno, o, veslo! bodi pogumen, kanu! 
Ti neobzirni valovi, v katere morata.
Sukam sukam,
Na gredlju drhtečem,
a moja spretnost nikoli ne občuti strahu.

Prehitimo brzice, daleč spredaj smo! 
Reka zdrsne skozi svojo tiho posteljo. 
Ziblje se, ziblje, 
ko mehurčki prše,
in v zvončkastih napevih odzvene. 
 
In zgoraj na hribu, naslonjena na nebo,
jelka poje svojo uspavanko. 
Maha, maha, 
s svojimi smaragdnimi krili,
širi pesem, ki jo poje moje veslo.
 
POGANSKA POEZIJA

Katja Šulc po Zitkáli-Šá (Dakota)

ko duh napolni moje prsi,
se rada izgubim med zelenimi griči,
ali včasih, občudujem veliko modrino
s priprtimi očmi gledam sence oblakov
medtem ko v moje uho padajo sladke, mehke kadence rečne pesmi
moje srce in jaz leživa majhna na zemlji
 
iščem ravnice, kjer rastejo divje prerijske rože,
ta ljubki mali rod, umiri mojo dušo s svojim dišečim dahom
lepa je duhovna esenca, ki jo utelešajo
pustim jih kimati v vetru
postanem, da počijem na skali

rumenoprsi
s svojo kristalno čisto pesmijo,
modro me gleda, ko korakam s svojimi mokasini
poletno nebo napolne s svojo živahno, sladko melodijo

raje imam izlete v vrtove narave
kjer se sliši glas Velikega duha
v ščebetu ptic
v plivkanju mogočnih voda
in v sladkem dihu rož
če to je poganstvo,
potem sem, vsaj sedaj,
poganka
 
ko se noč nežno spušča
dol na reke, drevesa in polja
ležem dol pod rože
in se zazibljem v sen
in sanjam o tistih lepih krajih
kjer so molitve posejane v zemljo
kjer duh vodi ljudi
kjer poslušajo rastline
 
TA LJUBEZEN ŠE ŽIVI

Buffy Sainte – Marie (Cree)
 
Sedela sem ob bobrovem jezu in gledala zimo rasti
led je bil trden, v snegu drobne sledi
zdaj je v dolini megla in vse gosi so odšle,
čez luno sem jih videla leteti,
a ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.
 
Nekoč sem gledala, kako poletne rože spreminjajo polja v sonce,
gor in dol po pobočju je teklo poletje
zdaj so polja zamolkla v belini, ob zori je sneg,
jutro pride na drgetajočih krilih,
in ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.
 
V vsakih sanjah vonjam gorečo sladko travo
in v svojem srcu slišim boben
in slišim pevce, ko dvigajo glasove
in vidim zvončkljave plesalke
in ta ljubezen še živi,
ta ljubezen še živi.

Fancy Dancer pride na sever, obiskat svoje prijatelje
zaljubi se v powwow kraju, saj veste, kako to gre
deklice s perlami in poslikani poniji ti obrnejo življenje na glavo
in potem poješ ‘Ke sakihiten‘ (‘Ljubim te‘)

še in še,
še in še,
še in še.
   
NA VRHU HRIBA

trad. (Lakota)
 
Stala bom na vrhu hriba,
ti mahala s šalom,
pridi, pridi
k meni nazaj, zdaj 
 
POROČNI PLES

trad. (Blackfeet)
 
Tkem svojo rdečo odejo,
tkem svojo modro odejo,
tkem svojo odejo vse življenje,
dokler ne pridem k tebi.
 
Prinesem svojo rdečo odejo,
prinesem svojo modro odejo,
sta zgodba o ženi,
ki ti jo je prodal sivi poglavar.
 
Razgrnem svojo rdečo odejo,
razgrnem svojo modro odejo,
razgrnem svoji odeji po tvoji postelji,
sedaj pripadamo tebi.  
 
PESEM ČOKTAVI DEKLICE

Peter Pitchlynn (Choctaw)
 
Gledam na goro,
zrem čez planjave;
rada imam prijatelje okrog sebe,
a spet pogrešam dom!
 
Slišim njihov zven prijaznosti,
ki poteši vsako mojo bolečino;
vem, da me imajo resnično radi –
spet pogrešam dom!
 
Mamin grob je tam,
in tam mora ostati;
očetova skrb je nežna,
spet pogrešam dom!
 
Moje sestre in bratje –
žal! morda je vse zaman
to hrepenenje po ljubih domačih –
spet pogrešam dom!
 
O, peljite me do mojega ljudstva,
in pustite, da ostanem tam;
ta drugi svet je čuden, čuden –   
spet pogrešam dom!
 
Dajte mi moj zahodni gozd –
goro, potok in planjavo.
Senčnate trave otroštva –
dajte mi spet moj dom!
 
Svobodni veter prerije,
radosten napev divje ptice,
drevo, ki ga je posadil moj oče –
o, peljite me spet domov!
 
Sonce in rože,
grob moje matere, spet,
dajte mi mojo raso, moje domače –
o, peljite me spet domov!
 
BORU

Jane Jonhston Schoolcraft (Ojibwa)
 
Bor! Bor! sem goreče vzkliknila,
bor, moj oče! poglejte, kako stoji,
najprej uzrem to drago mi drevo
ko se vračam na svojo domorodno zemljo.
Bor! Bor! Oh, čudovit prizor!
Bor, večno zelen.
 
Ah, prekrasno drevo! Ah, radosten prizor!
Ki me pozdravi na domačem pragu,
in me kliče, v prijateljskem veselju
v mojo drago svetlo domovino
oh, to je zame srčen prizor,
Bor! Bor! Večno zelen.
 
Ne vsa sijoča drevesa Anglije,
ne irski travniki iz zelenja in svetlobe
niso pol tako ljubi spominom očesa
kot ta draga vrsta severnega neba
oh, to je zame srčen prizor,
Bor! Bor! Večno zelen.
 
POMNI

Joy Harjo (Muscogee)
 
Pomni nebo, pod katerim si rojen,
poznaj zgodbo vsake zvezde.
Pomni luno, vedi, kdo je.
Pomni rojstvo sonca ob zori,
to je najmočnejša točka v času.
Pomni sončni zahod
in prehajanje v noč.
Pomni svoje rojstvo, trud svoje matere,
da ti je dala obliko in dih. Si dokaz
njenega življenja, in življenja njene matere in matere njene.
Pomni svojega očeta. Tudi on je tvoje življenje.
Pomni zemljo, katere koža si:
rdečo zemljo, črno zemljo, rumeno zemljo, belo zemljo
rjavo zemljo, mi smo zemlja.
Pomni rastline, drevesa, živalsko življenje, vsi imajo
svoja plemena, svoje družine, svojo zgodovino. Govori z njimi,
poslušaj jih. So živa poezija.
Pomni veter. Pomni njegov glas. On pozna
izvor tega vesolja.
Pomni, da si vsi ljudje in da so vsi ljudje ti.
Pomni, da si to vesolje in da je to vesolje ti.
 
Pomni nebo, pomni zemljo,
Pomni sonce, pomni luno.
Pomni svoje rojstvo, in svojo smrt.
Pomni, pomni.
Pomni svojega očeta, pomni svojo mater.
Ti si ta Zemlja, ta Zemlja si ti.  
 
ŽENSKI DEŽ

Laura Tohe (Diné)
 
Ženski dež
pleše z juga
oblačen, hladen in siv
z otrokom dežja pod srcem
 
ob zori rodi nežno meglico
rože se klanjajo v mokri naklonjenosti
luminiscenca povsod naokrog  
 
MAVRICA ŽIVLJENJA

Zitkála-Šá (Dakota)
 
Kot drobne kapljice kristalnega dežja,
v vsakem življenju odpadejo trenutki,
da izperejo v tihem ritmu,
lupino sebičnosti nad vsem.

In vsako dejanje, niti eno premajhno,
porojeno iz čistega sijaja srca,
kot zlati žarek pošlje dalje svetlobo,
medtem ko se trenutki stekajo v čas.

Čez kupolo, Večnost,
poleti k mavrici, ki je zrasla razkošna,
luč sije iz vsakega plemenitega dejanja,
vse dokler se barve kosajo med seboj.

Ti utrinki veličastne mavrice,
ko se trenutki spajajo z dobrimi deli,
ki razveseljujejo mnoga utrujena srca,
jih navdihujejo, da iščejo več luči.

prevod: Katja Šulc